Pojdi na vsebino

Vojislav Šešelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vojislav Šešelj
Војислав Шешељ
Šešelj leta 2020
Šešelj leta 2020
Član Narodne skupščine
Na položaju
3. junij 2016 – 3. avgust 2020
Na položaju
24. oktober 2000 – 24. februar 2003
Na položaju
8. julij 1991 – 24. marec 1998
Podpredsednik vlade Srbije
Na položaju
24. marec 1998 – 24. oktober 2000
Predsednik občine Zemun
Na položaju
1. december 1996 – 1. april 1998
PredhodnikNenad Ribar
NaslednikStevo Dragišić
Osebni podatki
Rojstvo (1954-10-11) 11. oktober 1954 (72  let)
Sarajevo, SR BiH, SFR Jugoslavija
Politična strankaZKJ (1971-1981)
Srpska narodna obnova (Srbska ljudska obnova, SNO) (1990)
Srpski pokret obnove (Srbsko obnovitveno gibanje, SPO) (1990)
Srpski četnički pokret (Srbsko četniško gibanje, SČP) (1990–1991)
Srpska radikalna stranka (Srbska korenitia stranka, SRS) (1991–do danes)
ZakonciVesna Tunić Mudreša
Jadranka Šešelj (1992–doslej)
Otroci4, vključno Aleksandar
Alma materUniverza v Sarajevu
Univerza v Beogradu
Poklicpolitik
Podpis
Spletna stranvseselj.rs

Vojislav Šešelj (srbsko Војислав Шешељ/Vojislav Šešelj, izgovorjava [ʋǒjislaʋ ʃěʃeʎ]; * 11. oktober 1954 Sarajevo Socialistična republika Bosna in Hercegovina, SFR Jugoslavija) je srbski pravnik, politik, pisatelj in obsojenec za vojne zločine storjene med Razpadom Jugoslavije.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Vojislav Šešelj se je rodil 1954 v Sarajevu (takrat LR Bosna in Hercegovina, FLR Jugoslavija – Danes Republika Bosna in Hercegovina). Oče Nikola Šešelj (1925–1978) in mati Danica rojena Misita (1924–2007) sta bila pravoslavna Srba iz Popovega polja v vzhodni Hercegovini. Po poroki 1953 sta se preselila v Sarajevo, kjer sta skromno živela v prirejenem stanovanju na stari železniški postaji v Sarajevu, saj je bil Nikola kot skretničar zaposlen v državnem železniškem podjetju ŽTP; mati pa je doma skrbela za svoja otroka, Vojislava in njegovo mlajšo sestro Dragico, ki je diplomirani ekonom in sedaj živi v Batajnici.[1]Sorodnik po materini strani je bil četniški poveljnik podpolkovnik Veselin Misita.[2]

Sam Šešelj se v starejših letih naklonjeno izraža tako o sarajevskih muslimanih kot tudi o katoličanih, s katerimi se je kot otrok družil v šoli in ob cerkvenih praznikih; pohvali pa posebej Hrvate v Dubrovniku in Konavlih, kjer ni bilo ustašev. Ima pa v želodcu hercegovske ustaše, ki so njegovega očeta med vojno ujeli in ga vodili v delovno taborišče nekam v Srem, od koder je čez mesec dni pobegnil in tako pritaval k partizanom na Fruški gori, saj tam ni bilo četnikov; postavili so ga za kuharja, da si malo opomore od izčrpanosti. Bil je priča pri partizanskih pokolih, ko so mučili in ubijali ne le vojake različnih usmeritev, ampak tudi ženske in otroke; pri tem ni sodeloval, ampak je na ta način postal nepomirljiv antikomunist ter zato ni hotel sprejeti dobro plačane službe v policiji, ki so mu jo po vojni ponujali, ampak je ostal raje reven železničar. Kot kondukter se je srečal z njegovo materjo, ki jo je poznal že iz otroštva, in je nosila "trogat" domače izdelke — kot suho slanino in jajca —, v Dubrovnik. Pozneje je oče v Sarajevu prek šolanja napredoval do vlakovodja in je kot tak pozneje umrl od srčne slabosti, saj je moral po tem pretresljivem dogodku v invalidski pokoj. Preprečil je namreč železniško nesrečo, ko mu je ob velikem tveganju uspelo zaustaviti drveči vlak; za to pogumno dejanje je bil tudi nagrajen.[3]

Po drugih virih naj bi bil Šešelj po narodnosti Hrvat, rojen v zaselku staršev Mareva Ljut, ki pripada kraju Orahov dol na obrobju Popovega polja in naj bi bil nato kot Vjekoslav krščen v katoliškem samostanu v Zavali. Pred polnoletnostjo naj bi spremenil svoje ime v Vojislav, narodnost v srbsko, vero pa v pravoslavno; njegova starša – tako oče kot mati – naj bi bila katoličana, pa tudi sestra Dragica, ki je živela v Dubrovniku. Vrh tega je menda tudi Šešelj sam podajal različne in nasprotujoče si podatke o svojem poreklu.[4] Potrdilo, da je čistokrvnega srbskega porekla, naj bi mu končnoveljavno podelila šele SANU (Srpska akademija nauka i umetnosti) v Beogradu devetdesetih let prejšnjega stoletja. Le-ta za to naj ne bi bila pristojna, saj tovrstne listine izdaja veljavno župnijski urad rojstva, krajevni matični urad ali oboji.[5]

Šolanje

[uredi | uredi kodo]

Osnovna in srednja šola

[uredi | uredi kodo]

Šešelj je začel hoditi septembra 1961 v osnovno šolo "Vladimir Nazor", nakar se je prepisal v novozgrajeno osnovno šolo "Bratstvo in enotnost". Kako skromno so živeli, priča tudi podatek, da so mu šolsko obleko za sedmi razred osnovne šole prenaredili iz očetove železniške uniforme.[6]Bil pa je izredno bister ter nadarjen učenec in je menil, da je učni načrt premalo zahteven, saj je z malo truda dosegal odlične ocene. Najraje je imel zgodovino, sledilo je družboslovje, nato pa naravoslovje.[1]

Srednješolsko izobraževanje je z odliko nadaljeval na Prvi sarajevski gimnaziji. Sodeloval je v študentovskih organizacijah kot predsednik študentske zveze na gimnaziji, pozneje pa kot predsednik mladinskega odbora.[7] Med poletnimi počitnicami je redno sodeloval pri mladinskih delovnih akcijah. V letih 1972 in 1973 je delal ob reki Moravi pri gradnji nasipov.[8]

Preddiplomski študij

[uredi | uredi kodo]

Jeseni 1973 se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Sarajevu. Sodeloval je tudi v študentskih organizacijah in petnajst mesecev deloval kot prodekan. Povzročil pa je prepire, ko je javno napadel kandidata za dekana.[7] Očital je namreč Muhiću, češ da je pijanec, zapeljivec študentk, nikakršen znanstvenik; kot član Centralnega komiteja Zveze komunistov Bosne in Hercegovine pa je bil vseeno izvoljen na to mesto in si zapomnil nasprotovanje; vse to je menda Šešlju po njegovih lastnih besedah onemogočalo napredovanje.[9] Po delu kot uvajalec začetnikov je Šešelj postal demonstrator tečajev, kjer je imel dva sklopa vaj na teden, pomagal profesorjem pri ustnih izpitih študentov in pri pisanju referatov na konferencah. Leta 1975 je 21-letni Šešelj kot član univerzitetne delegacije za dva tedna obiskal Univerzo v Mannheimu v Zahodni Nemčiji, kar je bilo njegovo prvo potovanje v tujino.[10]Štiriletni preddiplomski študij je končal v dveh letih in osmih mesecih.[7]

Podiplomski študij in vojaščina

[uredi | uredi kodo]

V tem času je Šešelj začel tudi podiplomski študij, in se je novembra 1976 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Beogradu. Zaradi službenih obveznosti v Sarajevu se ni preselil v Beograd, temveč je tja dvakrat mesečno potoval na predavanja in zbiral literaturo. V pičlih dveh letih in osmih mesecih je magistriral junija 1977 z nalogo z naslovom „Marksistična zamisel oboroženega ljudstva“.[11][12] 26. novembra 1979 pa je zagovarjal doktorsko disertacijo na temo "Politično bistvo militarizma in fašizma"[13]in tako pri 25 letih postal najmlajši doktor znanosti v SFRJ.[14][15]

Decembra 1979 je Šešelj šel k vojakom, da bi služil obvezni vojaški rok v JLA 1979/80 v ŠRO v Bileći.[16]

Spori, zapori in UDBA

[uredi | uredi kodo]
Dosje UDBE o Šešlju, kjer je omenjeno njegovo vohunsko ime "Magister", a letnica rojstva 1945.[17]

Plagiat ali zarota?

[uredi | uredi kodo]

V začetku osemdesetih let je navezoval stike s skupino srbskih intelektualcev nacionalistične usmerjenosti v beograjskem SANU-ju.

Skupaj z Branom Miljušem se je potegoval za položaj asistenta na sarajevski fakulteti. Iz sprva čisto znanstvenega vprašanja pa je nastal politični spor z vlado takratne SR Bosne in Hercegovine, zlasti z vodilnima osebnostma ZK BiH, Brankom Mikulićem in Hamdijem Pozdercem, ki sta podprla Miljuša, kateremu je Šešelj očital, češ da je njegova doktorska disertacija menda deloma prepisana od Edvarda Kardelja. Oba sta se namreč takrat potegovala za isto asistentsko mesto na fakulteti, a ga je dobil obetavni mladi Miljuš.[18]. Ali je Brano Miljuš v svoji doktorski disertaciji res prepisal 40 strani od Edvarda Kardelja ali pa mu je to "podvalio" Šešelj, in bi potemtakem bila disertacija deloma plagijat, ni do danes razčiščeno. Dejstvo je, da Miljuš še danes izvirno znanstveno deluje in da ni edini, ki ga je ognjeviti Šešelj upravičeno ali neopravičeno obtoževal tudi zato, da bi bil v središču pozornosti, kar je pri tisti aferi res bil[19]

Ko je Šešelj leta 1979 dvignil cel halo zoper Hamdija Pozderca, potem ko naj bi odkril plagiat v doktorski disertaciji Branka Miljuša (kateremu pa je bil mentor Pozderac), se je napad izjalovil. Pozneje je Šešelj sam priznal, da je želel preusmeriti pozornost Centralnega komiteja Zveze komunistov od Nenada Kecmanovića:

Ja sam krenuo direktno na Pozderca[20] Krenil sem neposredno na Pozderca

„To je bio način da pomognem Nenadu Kecmanoviću, protiv koga je krenula lavina optužbi iz Centralnog komiteta zbog njegovih napisa u beogradskom „Ninu“, pa sam ja na taj način pravio neku ravnotežu i krenuo direktno na Hamdiju Pozderca, što je Hamdija i shvatio.“

"To je bil način, da bi pomagal Nenadu Kecmanoviću, proti kateremu se je iz Centralnega komiteja sprožil plaz obtožb zaradi njegovih člankov v beograjskem „Ninu“, zato sem na ta način ustvarjal nekakšno ravnotežje in se obrnil neposredno na Hamdija Pozderca, kar je Hamdija razumel."

Obsodba in zapor

[uredi | uredi kodo]

Šešljeva prepirljivost in nacionalistična usmerjenost, kakor tudi marksistična pristranskost sodišča, ki se je osredotočilo v takrat še kaznivi besedni prekršek sovražnega govora, je v seštevku pripeljala do njegove izključitve s fakultete, nadzor s strani Službe državne varnosti in mu povrh "priskrbela" še dolgotrajno osemletno zaporno kazen.[21] Obsojen je bil 9. julija 1984, ker je deloval z, kot je bilo navedeno v sodbi, "anarholiberalnih in nacionalističnih stališč", s čimer je storil "kaznivo dejanje ogrožanja družbenega reda". Na sojenju so uporabili izjave prič o zasebnih pogovorih in neobjavljeno besedilo vprašalnika z naslovom „Шта да се ради?”[22]

Z odločitvijo Vrhovnega sodišča SFRJ je bila njegova kazen zmanjšana na 6, nato na 4 in končno na 2 leti. V zaporu v Zenici je preživel 22 mesecev, od tega več kot 6 v samici. Na njegovo predčasno izpustitev iz zapora leta 1986 so vplivala številna oporekanja in prošnje izobražencev iz vse Jugoslavije.[18] Mnogi njegovi somišljeniki pa so polagoma postajali zaradi njegove vedno skrajnejše besedne in dejanske nestrpne nacionalistične usmeritve njegovi najostrejši nasprotniki in kritiki. K bistvenemu krajšanju kazni je prispevala tudi njegova gladovna stavka, kakor tudi vedno večje zanimanje tujega tiska za njegov primer, kjer je pravzapra šlo za besedni prekršek, ki ga pa na splošno svobodoljubne demokratične države ne obravnavajo več kot kaznivo dejanje. Verjetno pa je k skrajšanju zaporne kazni prispevalo tudi dejstvo, da ga je uspešno "vrbovala" UDBA za svojega vohuna ali "doušnika", kot to potrjuje ohranjeni dokument, ki med drugim navaja kot njegovo rojstno leto 1945 (namesto od njega navajanega leta 1954), a kot udbaško razpoznavno ime "Magistar".

Zahtevo za izpustitev iz ječe je podpisal tudi njegov tedanji somišljenik in prijatelj Vuk Drašković, ki je postal tudi krstni boter njegovemu prvorojencu Nikolu. Sčasoma pa se je ta največji srbski pisatlj vedno bolj oddaljeval od Šešljevih skrajnih stališč, kar je videti zlasti v njegovem predzadnjem romanu „Monah Hokaj“ („Menih Hawkeye“); Šešelj je bil tedaj tudi izključen iz Hrvaškega filozofskega društva. Po izpustitvi iz zapora se je preselil v Beograd, kjer se je preživljal s pisanjem in samozaložništvom svojih številnih knjig. Tako je postal član Društva srbskih pisateljev.[18]

Politična dejavnost

[uredi | uredi kodo]
Vojislav Šešelj (prvi z leve) z Vukom Draškovičem odstranjuje Titovo sliko iz „Centra inženirjev in električarjev“ (1990).
Meje "Velike Srbije" — kot jih je 1992 razglašal Šešelj — naj bi obsegale vse področje vzhodno od črte Virovitica–Karlovac–Karlobag.[23]

Četniški vojvoda

[uredi | uredi kodo]

Leta 1989 se je Šešelj vrnil v Združene države Amerike. Na praznovanju šeststoletnice Bitke na Kosovem polju ga je 28. junija 1989 v cerkvi sv. Jurija v Scherervilleu v Indijani najvidnejši srbski politični begunec, pravoslavni pop in najstarejši četniški vojvoda še iz časov Druge svetovne vojne, Momčilo Đujić, z blagoslovom prota Milana Savića in maziljenjem srednjezahodnoameriškega škofa Firmilijana[24][25] povišal v čin prvega povojnega četniškega vojvoda za »posebne zasluge v boju za srbsko narodno korist«.[26] V prisegi je Šešelj obljubil, da bo »služil kralju in domovini«. Đujić mu je izrazil željo, naj bi oblikoval "združeno srbsko državo, v kateri bi živeli vsi Srbi in bi obsegala vsa srbska ozemlja"[27].

Ni minilo desetletje, ko mu je isti Đujić 1998 uradno odvzel naziv četniškega vojvoda zaradi njegove tesne povezanosti s komunistom Slobodanom Miloševićem.[28]. Takrat je namreč Šešelj z Miloševićevo Socialistično partijo Srbije sestavil vlado in javno izjavil, da kraljevina sama po sebi ni demokratična ureditev, da je on republikanec in da je bil kralj Aleksander »bedak, ker po prvi svetovni vojni ni ustvaril Velike Srbije«.[29]

Ustanavljanje nacionalističnih strank

[uredi | uredi kodo]

Šešelj je po vrnitvi v Jugoslavijo skupaj z Vukom Draškovićem in Mirkom Jovićem konec leta 1989 ustanovil protikomunistično četniško stranko[30] — Srbsko narodno obnovo (SNO).[31] Kot pomemben izobraženec v družbi, ki je oboževala intelektualce, je Šešelj od poznih osemdesetih let naprej veljal za njenega možnega voditelja. K njegovi priljubljenosti je prispevalo tudi dejstvo, da je bil najmlajši doktor znanosti v Jugoslaviji, obenem pa vešč govornik in pisatelj knjig in časopisnih člankov.[32] Že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Šešelj javno pozival k izgonu 360.000 Albancev s Kosova.[33]

Marca 1989 je Vojislav Šešelj skupaj z Vukom Draškovićem in Mirkom Jovićem ustanovil „Društvo Sava“. Skupina se je posvečala zaščiti "ogroženega" srbskega jezika in obrambi Kosova in Metohije, pa tudi prizadevanjem za demokratične spremembe.[34][35] Konec osemdesetih let se je Šešelj strinjal z Draškovičevimi stališči glede pregona Albancev s Kosova; takrat je Vuk predlagal, da je potreben "poseben sklad" "za financiranje ponovne poselitve Kosova s Srbi" ki naj bi potekala podobno, kot takrat, ko so to pokrajino poseljevali v času Balkanskih vojn, ki pa je bila naseljena z etničnimi Albanci ter niso dovolili, da bi mednarodna komisija raziskovala domnevne kršitve človekovih pravic.[33] V začetku so bili složni in Drašković je bil celo priča na Šešeljevi poroki.[36] Kmalu pa so se začeli Šešelj, Jović in Drašković med seboj zaradi različnih stališč prepirati ter razhajati in njihova skupna stranka je razpadla na tri dele. „Društvo Sava“ je januarja 1990 pod Jovićevim vodstvom postalo „Srbska narodna obnova“ (SNO).[35] Drašković je marca ustanovil Srbsko gibanje obnove (Srpski Pokret Obnove, SPO), stranko konservativne ideološke usmeritve, ki je temeljila na izrazitem antikomunizmu in nacionalizmu.[37]; nato pa je Šešelj februarja 1991 ustanovil svojo Srbsko radikalno stranko (SRS), ki zagovarja antikomunizem in skrajno desničarski nacionalizem.[35][38]

Šešelj se je nadalje strinjal z Draškovičem, ko je le-ta 26. septembra 1990 izjavil, da so njegovi oboroženi "prostovoljci" pripravljeni braniti krajinske Srbe — medtem ko so Šešljeve polvojaške skupine imenovali "šešljevci"; tri dni pozneje pa je ta isti Drašković izjavil v duhu takratne iredentistične zagnanosti: "Srbija mora dobiti vsa ozemlja v današnji Hercegovini, Bosni, Slavoniji, Dalmaciji in tudi v tistih delih Hrvaške, kjer so Srbi predstavljali večino prebivalstva do 6. aprila 1941. Kjerkoli so naši grobovi, tam so tudi naše meje." Šešelj je bil še bolj določen: JLA naj "čuva srpske granice" na črti Virovitica-Bjelovar-Karlovac-Karlobag.[39]Zagovarjal je v takratnih političnih in cerkvenih krogih zelo razširjeno, vendar z zgodovinskimi viri nepodprto mnenje, da je večina bosanskih muslimanov "obremenjenih s srbskim poreklom" in da "bežijo pred seboj, ker vedo, da so pravoslavci in Srbi".[40]

Draškovićevo Srbsko obnovitveno gibanje je sodelovalo na prvih povojnih demokratičnih volitvah, ki so bile 9. decembra 1990, a je končalo na drugem mestu sredi popolnega zamračenja pro-Miloševićevih državnih družbenih občil. Pri predsedniških volitvah 1990 je zaradi podobnih okoliščin Drašković prav tako zasedel drugo mesto, kar se sme zaradi nemogočih okoliščin računati kot velih uspeh. Šešelj takrat še ni imel svoje stranke, saj stranka z omembo četnikov v imenu ni dobila dovoljenja za registracijo in je zato nastopil samostojno, ter dosegel neznaten uspeh oziroma neuspeh na petem mestu.[41]

Izid volitev v Srbiji 1990 [42][43]

[uredi | uredi kodo]
Zap.št. Kandidat Emblem Stranka Glasov %
1 Slobodan Milošević
 Socijalistička partija Srbije (SPS — Socialistična stranka Srbije) 3.285.799 67,71
2 Vuk Drašković
 Srpski pokret obnove (SPO — Srbsko obnovitveno gibanje) 824.674 16,99
3 Ivan Đurić
Иван Ђурић		 СРСЈС и УДЈДИ (SRSJS in UDJDI) 277.398 5,72
4 Sulejman Ugljanin

 Stranka demokratske akcije (SDA — Stranka demokratičnega delovanja) 109.459 2,26
5 Vojislav Šešelj
 Srpska radikalna stranka (SRS — Srbska korenska stranka)[44] 96.277 1,98

„Velika Srbija“ za vsako ceno

[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 je Šešelj v publikaciji Velika Srbija napisal spomenico, v kateri je opisal načrtovano posrbljenje Kosova.[45] Šešelj je pozval k nasilnemu izgonu Albancev in njihovega vodstva z namenom, da bi jih ozloglasil v zahodnem javnem mnenju.[45]

Leta 1998, ko se je nasilje na Kosovem [46] stopnjevalo, se je Šešelj pridružil Miloševićevi vladi narodne enotnosti in se za kratek čas postavil na stran pro-Miloševićeve vladavine.[47] Šešelj je bil imenovan za podpredsednika vlade. Septembra istega leta je ugovarjal delovanju tujih medijev in organizacij za človekove pravice v Jugoslaviji, rekoč:

Če že ne moremo zavzeti vseh njihovih (Natovih) letal, lahko zavzamemo tista, ki so v našem dosegu, kot so različni helsinški odbori in izdajalske skupine. Tistim, za katere dokažemo, da so sodelovali v službi tuje propagande, in to so Glas Amerike, Deutsche Welle, Radio Svobodna Evropa, Radio France International, radijska služba BBC itd. Če jih najdemo v trenutku napada, ne morejo pričakovati nič dobrega.[48]

Organizacija Human Rights Watch je obsodila to izjavo.[48]

Med vojno na Kosovu leta 1999 in Natovim bombardiranjem Jugoslavije sta bila Šešelj in njegova stranka tako zelo pripravljena podpreti Miloševića, da sta po treh mesecih bombardiranja edina glasovala proti umiku oboroženih sil Zvezne republike Jugoslavije s Kosova; Šešelj pa je še naprej hujskal k prisilnemu izganjanju s Kosova vseh domorodnih Albancev.[49]

Pred Haškim sodiščem za bivšo Jugoslavijo

[uredi | uredi kodo]

Obtožnica

[uredi | uredi kodo]

V intervjuju za NIN, ki je bil opravljen 4. februarja 2003, je Šešelj izjavil, da ima zaupna obvestila, da ga bo Haško sodišče v naslednjih tednih obtožilo, in da je že rezerviral let v Haag za 24. februar. Prvotna obtožnica je bila res vložena in sicer 14. februarja 2003.[50][51]

Obtožnica ga med med drugim bremeni več zločinov, da je tako posamično kot kot del "skupnega zločinskega podviga", sodeloval pri "trajni prisilni odstranitvi večine hrvaškega, muslimanskega in drugega nesrbskega prebivalstva s približno ene tretjine ozemlja Republike Hrvaške ("Hrvaška") in velikih delov Bosne in Hercegovine ter iz delov Vojvodine v Republiki Srbiji ("Srbija") z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki kršijo 3. in 5. člen statuta sodišča, da bi ta območja postala del nove države s prevlado Srbov".[52]

Pripor in sojenje

[uredi | uredi kodo]
Grafit v podporo zaporniku: „Србија чека Шешеља!“ („Srbija čaka Šešelja!“)

23. februarja 2003 se je Šešelj predal „Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo“ (MKSJ) na podlagi obtožnice „osem točk obtožnice za zločine proti človečnosti in šest točk obtožnice za kršitve vojnih zakonov ali običajev zaradi domnevnega sodelovanja v skupnem zločinskem podvigu“. Naslednji dan je bil premeščen na MKSJ.[53][52][54]

Leta 2005 je Šešelj prebral pismo, ki ga je prej poslal MKSJ, v katerem je izrazil svoje nezadovoljstvo s sodiščem. Pismo je vsebovalo žalitve in kletvine, namenjene visokim uradnikom in sodnikom MKSJ; zlasti je zasmehoval predsedujočega sodnika, Carlo Del Ponte pa je označil za "vlačugo".[55]

Med svojim bivanjem v priporu je napisal knjigo „Kriminalac i ratni zločinec Havijer Solana“ („Hudodelec in vojni zločinec Javier Solana#), v kateri je napadal generalnega sekretarja Nata, ki je 1999 vodil vojno na Kosovem.[56]

Šešelj je 2006 začel gladovno stavko z zahtevo, da se lahko brani sam in jo je končal 8. decembra, ko mu je bilo to dovoljeno.[57] Med bivanjem v priporu je Šešelj vodil seznam kandidatov svoje stranke za splošne volitve januarja 2007.[58]

Obtožen je bil 15 kaznivih dejanj zoper človečnost in kršitev vojnih zakonov ali običajev. Prva od teh obtožb se nanaša na preganjanje Hrvatov, Muslimanov in drugih Nesrbov v Vukovarju, Šamcu, Zvorniku in Vojvodini. Druge obtožbe vključujejo umor, prisilno izselitev, nezakonito zapiranje, mučenje in uničevanje premoženja med jugoslovanskimi vojnami.[52]

Šešljevega pomočnika Ljubiša Petkovića je sodni senat III. kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo spoznal za krivega, ker ni hotel nastopiti kot priča senata na sojenju Šešelju. Petković je bil 26. septembra izpuščen iz priporne enote ter obsojen na štiri mesece zapora, pri čemer so mu bili všteti trije meseci in 14 dni, ki jih je že preživel v priporni enoti.[59][60]

Šešeljevo sojenje se je uradno začelo 7. novembra 2007.[61]

11. februarja 2009 so predsedujoči sodniki po zaslišanju 71 prič in pričakovanem zaključku tožilstva čez sedem ur na zahtevo tožilcev za nedoločen čas prekinili sojenje Šešlju, saj so dobili vtis, da so priče ustrahovane. Šešelj pa je trdil, da je sodišče predstavilo številne lažne priče, da bi se izognilo oprostilni sodbi, in zahteval odškodnino za "šest let, preživetih v priporu".

Eden od treh sodnikov je glasoval proti prekinitvi sojenja, češ da je "nepošteno prekiniti sojenje nekomu, ki je v priporu preživel skoraj šest let". Proti Šešlju je bil sprožen postopek zaradi nespoštovanja sodišča, ker je v knjigi, ki jo je napisal, razkril istovetnost treh prič, katerih imena je sodišče odredilo za zadržanje, zaradi česar ga je kazensko sodišče 24. julija 2009 obsodilo na 15 mesecev zapora.[62]. Na svoji spletni strani je objavil imena prič sojenja.[63]

25. novembra 2009 je bilo objavljeno, da se bo Šešljevo sojenje nadaljevalo 12. januarja 2010. Sojenje se je nadaljevalo po urniku in trajalo do 17. marca 2010.[64]

10. marca 2010 je na tedenski tiskovni informativni konferenci MKSJ sporočil, da naj bi se Šešelj 20. aprila 2010 pojavil na sodišču zaradi nespoštovanja sodišča, ker naj bi razkril sodno tajna poročila o 11 zaščitenih pričah. To je bilo že drugič, da so ga obtožili nespoštovanja sodišča. Julija 2009 je bil spoznan za krivega nespoštovanja sodišča po podobnih obtožbah, ki so vključevale dve zaščiteni priči, in obsojen na petnajst mesecev zapora.

Na tedenski tiskovni konferenci pa je MKSJ 17. marca 2010 sporočil, da je bilo "sojenje Vojislavu Šešlju preloženo do nadaljnjega, dokler se ne preveri zdravstveno stanje preostalih štirih prič senata". Zapisali so: "Sojenje Vojislavu Šešlju se bo predvidoma nadaljevalo v torek v sodni dvorani I z izpovedjo ene od štirih preostalih prič sodnega senata". 14. aprila 2010 je na tedenski tiskovni konferenca MKSJ sporočil, da je bilo sojenje Šešlju 30. marca 2010 preloženo do nadaljnjega, saj je treba zaslišati le še eno pričo, vendar se bo verjetno nadaljevalo maja 2010, potem ko se bo končal drugi postopek zaradi zaničevanje sodišča, ki ga je proti njemu sprožilo sodišče.[64]

Tožilci so za Šešlja zahtevali 28-letno zaporno kazen zaradi domnevnega novačenja paravojaških skupin in spodbujanja h grozodejstvom med balkanskimi vojnami v začetku devetdesetih let. V zaključnih besedah na sojenju za vojne zločine 14. marca 2012 je Šešelj dejal, da je sodišče za bivšo Jugoslavijo, ki ga je pooblastil Varnostni svet ZN, pravzaprav stvaritev zahodnih obveščevalnih agencij in da v njegovem primeru nima pristojnosti. Poročali so njegovo izjavo, da se bo "norčeval iz svojega sojenja". Septembra 2011 je MKSJ zavrnil Šešljevo zahtevo za prekinitev dolgotrajnega sojenja.[65] Šešelj je v svoji vlogi sodišču trdil, da je bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku, in situacijo označil za "nerazumljivo, pohujšljivo in neprimerno". Vendar je senat razsodil, da "ni vnaprej določenega praga glede časovnega obdobja, po katerem se sojenje lahko šteje za nepošteno zaradi nepotrebnega odlašanja", in izjavil, da Šešelj "ni predložil konkretnih dokazov o zlorabi postopka".[66]

Sodba

[uredi | uredi kodo]
Reklama v Novem Sadu na volitvah 2013; svojo stranko je usmerjal iz Haškega zapora.

Začasni izpust

[uredi | uredi kodo]

6. novembra 2014 je Haško sodišče Šešlju odobrilo začasni izpust, kar je razglašal za svojo zmago in dokaz nedolžnosti.[67][68] Odločitev je bila sprejeta na podlagi njegovih zdravniških izvidov glede raka z zasevki in poslabšanja zdravstvenega stanja.[69] Javnosti niso bili znani pogoji, pod katerimi je bil Šešelj izpuščen; znano je bilo, da pravzaprav ni bilo posebnih pogojev, razen da ne zapusti Srbije, nima stikov z žrtvami in pričami ter da se vrne v pripor, ko ga pokličejo.[70]

Šešelj se je po več kot 11 letih sojenja v Haagu, ki pa se je izkazalo za neuspešno in nedokončano, vrnil v Beograd, kjer so ga navdušeno pričakovali somišljeniki. Takoj po prihodu je izjavil, da ga Haag ne bo več videl.[71]

Oprostilna sodba

[uredi | uredi kodo]

31. marca 2016, en teden po obsodbi voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića,[72] je MKSJ Šešelja razglasilo za nedolžnega po vseh obtožbah, z večino glasov v osmih točkah in soglasno v eni.[73] Njegovo oprostilno sodbo je The Economist opisal kot »zmago zagovornikov etničnega čiščenja«, ki bo imela »široke posledice za mednarodno pravičnost«.[72]Takratni premier Aleksandar Vučić je pripomnil, da je bil primer proti Šešelju že od samega začetka pomanjkljiv in političen.[74]

Razveljavitev oprostilne sodbe

[uredi | uredi kodo]

Na prejšnjo oprostilno sodbo so se kasneje pritožili tožilci iz Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MICT), agencije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki deluje kot nadzorni program in naslednik Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY). Pritožbeni senat ga je 11. aprila 2018 obsodil po 1., 10. in 11. točki obtožnice zaradi spodbujanja izgona in deportacije civilnega prebivalstva, preganjanja (prisilnega razseljevanja) in drugih nečloveških dejanj (prisilne premestitve) kot zločinov proti človeštvu zaradi njegovega govora v Hrtkovcih 6. maja 1992, v katerem je pozval k izgonu Hrvatov iz Vojvodine.[75][76][77] Obsojen je bil na 10 let zapora, vendar je bila kazen zaradi ustreznega časa, ki ga je prestajal v priporu MKSJ do sojenja, razglašena za odsluženo. Avgusta 2018 je Šešelj pritožbenemu senatu MICT vložil zahtevo za zaslišanje pritožbe glede odločitve z dne 11. aprila 2018. To je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da ni navedel dokazov, po katerih bi prejšnja pritožbena obsodba vsebovala napake ali da bi bile kršene njegove postopkovne pravice.[78]

Zasebno in javno življenje

[uredi | uredi kodo]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Prva žena Vesna

[uredi | uredi kodo]

Njegova prva žena je bila Vesna Tunić rojena Mudreša, s katero je imel sina Nikola (1984), medtem ko je bil v zaporu, a sta se ločila.

Kratkotrajna zveza z Vendi

[uredi | uredi kodo]

Leta 1991 je Šešelj nekaj časa hodil z znano estradno pevko in lepotico Vesno Vukelić "Vendi"; rojena je 25. novembra 1971 v Beogradu, kjer še vedno živi in je zdaj poročena z Branimirjem Banjacem.[79]Končala je glasbeno šolo in obiskovala Pravno fakulteto v Beogradu.[80][81] Šešelj pravi, da jo je imel rad, vendar ga je ona pustila; po njegovih besedah sta hodila dober mesec, po njenih pa je zveza trajala več kot leto dni.[82] Ona nadalje pravi, da se ji je na začetku dopadel zaradi svoje inteligentnosti, pozneje pa ne več in da se je počutila kot v zlati kletki in da ga je pustila, ker je hotela živeti svoje življenje.[83]

Sedanja žena Jadranka

[uredi | uredi kodo]

Leta 1992 se je Šešelj poročil s svojo sedanjo ženo Jadranko rojeno Pavlović, s katero se je spoznal na Beograjskem knjižnem sejmu. Po Šešljevih besedah je ona to "naključno" srečanje skrbno pripravila, ker ji je bil "ta bistroumni in možati lik" vsestransko všeč in sedaj imata tri sinove: Aleksandra (1993), Mihaila (1996) in Vladimirja (1998) — kakor tudi pet vnukov.[84]

Jadranka se je rodila 13. aprila 1960 v Podujevu kot tretji otrok v družini Pavlović očetu Vučinu (Vučina iz Prokuplja) in materi Oliveri (Olivera iz Blac). Do začetka šolanja je živela v Prištini, nato pa se je vpisala v osnovno šolo v Boleču. Po končani Šesti beograjski gimnaziji je diplomirala na Višji pedagoški šoli. 12 let je delala v podjetju "Minel" kot administrativna delavka, ko pa je podjetje začelo propadati, so jo razglasili za ekonomski višek.[85][86]

Sodelovala je na predsedniških volitvah leta 2012, vendar ni prešla prvega kroga in je prejela 3,78 % glasov. Je članica SRS.[87][88]

Nikolova družina in spletna stran

[uredi | uredi kodo]

Nikolov krstni boter je bil Vuk Drašković; duhovnik pa, ki je opravil krstni obred, je bil nadduhovnik Žarko Gavrilović. Nikolovima sinovoma je bil za botra Tomislav Nikolić.[89] Nikola ima dva sinova: Vojislava (2002) in Ljubomirja (2004).

Najstarejši Šešljev sin Nikola se je prvič pojavil v medijih leta 2010, ko ga je pet policistov preteplo zaradi organiziranja nezakonitega poker turnirja (Texas hold 'em). Zdravniki so ugotovili, da je pretrpel hude poškodbe; te policaje so začasno odpustili iz službe zaradi prekoračitve njihovih pooblastil.[90]

Svojo dejavnost v očetovi stranki pa je začel konec leta 2010, ko je prevzel vlogo glavnega urednika spletne strani Srbske radikalne stranke (SRS) in spletne strani o Vojislavu Šešelju.[91]Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je Nikola opozorilo s tremi pismi, v katerih mu je grozilo s sedmimi leti zapora in denarno kaznijo do 100.000 evrov, če s spletne strani Vojislava Šešelja ne bo odstranil dveh spornih knjig.[92]

Aleksander sledi v politiki očetu

[uredi | uredi kodo]

Aleksandar Šešelj je rojen 25. septembra 1993 v Beogradu, in je že kot nedokončani študent prava z očetovo podporo vstopil na politično prizorišče v smeri SRS, ki jo je začrtal njegov oče Vojislav. Čeprav še mlad, je že bil član Narodne skupščine Republike Srbije od 2017 do 2020 kot član omenjene skrajno desničarske Srbske radikalne stranke, član Občinskega sveta v Zemunu, pa tudi član Parlamentarne skupščine evropskega sveta v Bruslju. "Proslavil" se je po nekaterih nacionalističnih spopadih s hrvaškimi političnimi predstavniki v Evropskem parlamentu, pa tudi na domačem področju.

24. novembra 2017 je postal član srbske delegacije v Parlamentarni skupščini evropskega sveta (PACE), kjer je bil član Odbora za socialne zadeve, zdravje in trajnostni razvoj ter nadomestni član v Odboru za kulturo, znanost, izobraževanje in medije. Junija 2018 je povzročil diplomatski spor, ko je hrvaško zunanjo ministrico Marijo Pejčinović Burić izzivalno vprašal, kdaj bo Hrvaška "vrnila Republiko Srbsko krajino (RSK) ljudem, ki so zbežali pred noži ustašev", kot je on opisal Operacijo “Nevihta” iz leta 1995, ko so hrvaške sile osvobodile v štirih dneh skoraj vse od srbskih vstajnikov samorazglašeno zasedeno ozemlje skupaj z glavnim mestom Kninom; takrat je namreč večina srbskega prebivalstva pobegnila kljub pozivom s hrvaškega vrha, naj ostanejo.[93]

Aleksander ima tri otroke: tretjega, Dimitrija, mu je rodila žena Aleksandra 20. marca letos, tj. 2026. Starejša pa sta sin Vasilij in hčerka Ljubica.[94] Na njegovi poroki junija 2023 sta bila prisotna njegov boter, srbski predsednik Aleksandar Vučić, in Milovan Bojić.[95]

Zdravje

[uredi | uredi kodo]

Šešlju so ugotovili rak z zasevki in mu 19. decembra 2013 odstranili tumor iz debelega črevesa, čemur je sledilo uspešno zdravljenje s kemoterapijo.[96]

Javno nastopanje

[uredi | uredi kodo]

Julija 1997 je Šešelj gostoval v oddaji dvobojev „tête-à-tête“ na BKTV[97][98], v kateri je bil drugi dvobojevalec odvetnik Nikola Barović. Dvoboj se je hitro sprevrgel v medsebojna očitanja, izmenjavo žaljivk ter napadov ad hominem; ko je Šešelj žalil tudi njegovega pokojnega očeta, ki ga je domnevno umorila UDBA, je napetost narasla do te stopnje, da je Barović vrgel Šešlju v obraz kozarec vode. Nekaj časa pozneje je Barovića po prekinitvi oddaje stvarno napadel Šešljev varnostnik in ga hudo poškodoval: zdrobil mu je nos in polomil rebro; sam Šešelj pa se je nato posmehoval, češ da je Baroviću spodrsnilo na bananinem olupku in da je padel po stopnicah in s tem dal jasno vedeti, da z njim ni dobro zobati češenj.[99][100][101][102]

Leta 2016 je Vojislav Šešelj sodeloval v srbski televizijski resničnostni oddaji „Parovi“ („Pari“)[103], ki je uživala široko gledanost – zlasti med starejšimi gledalci – kljub »splošnemu narodnemu ogorčenju« zaradi prizorov nasilja in spolnosti, ki so se predvajali po 18 ur dnevno.[104]

Novembra 2018 pa je bil udeležen pri srbski televizijski oddaji, med katero je Ratka Mladića, ki ga je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo leto prej obsodilo zaradi vojnih zločinov v zvezi s Srebreniškim genocidom na dosmrtno ječo, poklical po telefonu; slednji ga je nato v šali povabil, naj pride z njim igrat šah.[105]

Književna dela

[uredi | uredi kodo]

Napadalno in polemično

[uredi | uredi kodo]

Seznam knjig Vojislava Šešlja je sestavljen po vzoru na uadno spletno stran Srbske radikalne stranke in Spletno zbirko Srbije (Виртуелне библиотеке Србије).[106] Prvo leto je prva izdaja, leto v oklepaju pa leto ponovne izdaje te knjige. Seznam del ni popoln. Do leta 2017 je bilo objavljenih več kot 225 Šešljevih knjig; drugi vir jih navaja "le" 183, pač odvisno od stališča, kaj naj se šteje za knjigo, spis ali članek.[107] Večinoma so pisanja podana v obliki (sodnih) dokumentov in prepisov intervjujev ter javnih nastopov. Nekateri naslovi knjig so namenoma oblikovani kot žalitve njegovih nasprotnikov, sodnikov in tožilcev Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo ter domačih in tujih političnih osebnosti, ki so se mu vede ali nevede iz tega ali onega razloga zamerile.[108] Že iz samih napadalnih in polemičnih naslovov je očitno, da tudi vsebina izraža prikriti ali neprikriti sovražni govor ter neukročeno maščevalnost; ne čudi, da najbolj sovraži Haško sodišče, nadalje Hrvate in Vatikan — vendar tudi kar po vrsti vse drugače misleče politične, narodne ali verske osebnosti, pa četudi so njegovi sorojaki, soverniki ali včerajšnji sodelavci, ki so po tej primitivni logiki že samo zaradi drugačnega nazora postali „grdi izdajalci“.[109]. Po svoji navadi zanemarja v svojih pogovorih, člankih in knjigah uravnovešenost in nepristranskost; podobno je pri njegovih nastopih in izpadih v skupščini, kjer je dobival upravičene opomine celo od svojih podpornikov; med drugimi je bila celo predsednica Državnega zbora Maja Gojković, ki je po poročanju Al Jazeere poleg drugih ustrahovala njegove "zaščitene priče", da so spreminjali svoja prvotna pričevanja, kar je pripeljalo do prvotne oprostilne sodbe.[110].

Na splošno njegovo ustno ali pisno uveljavljanje tako ali tako ni podprto z zanesljivimi viri, saj je velikokrat on sam sebi tako vir, merilo in razlaga v smislu številnih teorij zarote zoper „od vseh ogroženi srbski narod“, s katerim pa se večkrat enači kar on osebno. Podobno kot v političnem in javnem nastopanju je večkrat žaljiv, posmehljiv ali zbadljiv do svojih resničnih ali namišljenih nasprotnikov tudi v svojem pisanju.[111][112]

Zbrano delo, kot ga je izdala Srbska radikalna stranka po številčnem vrstnem redu

[uredi | uredi kodo]
  1. Време преиспитивања (2001)
  2. Хајка на јеретика (2001)
  3. Феноменологија балканског деспотизма (2000)
  4. Велеиздајнички процес, 1991. (2001) [PDF]
  5. Наркоманија Вука манитога (2000) [PDF]
  6. Политика као изазов савести, 2000.
  7. Милан Панић мора пасти, 1993. (2001)
  8. На међународној сцени (2000)
  9. Сучељавање са седмом силом (2000)
  10. Народни трибун (1999)
  11. Посланичке беседе, 1993.
  12. Филипике четничког војводе, 1994.
  13. Пали, жари, дедињски диздаре, 1994. (2002)
  14. Црвени тиранин са Дедиња, 1995.
  15. Да све српско буде као земунско, 1998.
  16. Промене по вољи народа, 1998.
  17. Без длаке на језику, 2001.
  18. Моћ аргумената, 2000.
  19. Фалсификована воља народа (2005)
  20. Влада националног јединства (2001)
  21. Србија под америчким бомбама (2005)
  22. Док патриоте обнављају издајници разарају (2002)
  23. Радикали се нису обрукали, 2002.
  24. Паклени планови Запада, 2001.
  25. Контрареволуционар у булдожер револуцији, 2001.
  26. Досманлијски зулум над Србијом, 2002.
  27. Континуитет радикалске доследности, 2002.
  28. Главни Милошевићев политички робијаш, 2002.
  29. Убиство министра одбране Павла Булатовића, 2002.
  30. Досманлијски сејмени на Правном факултету, 2002.
  31. Глогов колац у досовском срцу, 2003.
  32. Досманлије као нови јањичари, 2003.
  33. Четничка сабља над досманлијском главом, 2004.
  34. На јуначким рукама кроз српску Боку, 2003.
  35. Кора од банане (2015)
  36. Српски четнички покрет, 1994. (2003)
  37. Српска радикална странка (1995)
  38. Пети отаџбински конгрес (2005)
  39. Суданије непокорног војводе (2003)
  40. Идеологија српског национализма (2002) [PDF]
  41. Афирмација парламентаризма, 2003.
  42. Слом савезне државе, 2003.
  43. Жигосање досманлијског бешчашћа, 2003.
  44. Челични војвода, 2003.
  45. Стазом славе, у служби отаџбине, 2005.
  46. Храброст и савесност у историјским ломовима, 2005.
  47. Упорна одбрана српства, 2006.
  48. Станко Суботић — Цане Жабац, краљ дуванске мафије, 2006.
  49. Мафијашка пудлица Небојша Човић, 2005.
  50. Цијин мајор Грујица Спасовић, 2003.
  51. Четнички војвода пред Хашким трибуналом, 2003.
  52. Суочавање са хашким инквизиторима, 2003.
  53. Хашки досије набеђеног ратног злочинца, 2004.
  54. Поцепана хашка инквизиторска одежда, 2004.
  55. У чељустима курве Дел Понте, 2004.
  56. Геноцидни израелски дипломата Теодор Мерон, 2004.
  57. Ђаволов шегрт злочиначки римски папа Јован Павле Други, 2005.
  58. Вашингтонски сексуални манијак Бил Клинтон, 2005.
  59. Хашко бајрамско прасе, Српска радикална странка, 2005.
  60. Лажљива хашка педерчина Џефри Најс, 2005.
  61. Сведок одбране Слободана Милошевића у хашком процесу, 2005. [PDF]
  62. Енглески педерски испрдак Тони Блер, 2005.
  63. Криминалац и ратни злочинац Хавијер Солана, 2006.
  64. Подмукли галски пицопевац Жак Ширак, 2006.
  65. Хитлерови највернији следбеници Хелмут Кол и Ханс Геншер, 2006.
  66. Крваве ручерде Мадлен Олбрајт, 2006.
  67. Понтифекс максимус сатанистичке цркве Јован Павле Други, 2006. [PDF]
  68. Антихристов намесник зликовачки римски папа Бенедикт Шеснаести, 2006. [PDF]
  69. Највећи издајник Русије Борис Јељцин (2007)
  70. Мило Ђукановић нови Скендербег Црнојевић (2011)
  71. Борис Тадић нови Синан-паша Коџа (2013)
  72. Издајнички акредитиви усташког конзула Вука Драшковића (2011)
  73. Политички ортаклук Курве дел Понте и Курве дел Коштунице (2007)
  74. Ватикан главно Сатанино гнездо, 2003. (2006) [PDF]
  75. Римска курија вечито жедна српске крви, 2006. [PDF]
  76. Европска унија сатанистичка творевина, 2006.
  77. Ватикански антисрпски инструмент Фрањо Туђман, 2007.
  78. Амерички антисрпски инструмент Алија Изетбеговић, 2007.
  79. Холандски курвин син Алфонс Ори, 2006.
  80. Убица Слободана Милошевића Патрик Робинсон, 2007.
  81. Корумпирани председник нелегалног Хашког суда Фаусто Покар, 2009.
  82. Питомац минхенске пивнице Волфганг Шомбург, 2007.
  83. Хашки штрајк глађу, 2008.
  84. Варварска гозба, 2007.
  85. Кад битанге марширају, 2007.
  86. Сиктање црвене змије, 2007.
  87. Скалпирање као смисао информисања, 2007.
  88. Ко посече бега Гутенберга, 2008.
  89. Робија као судбина, 2008.
  90. Политичка партија Продановића, 2010.
  91. Покварени малтешки пацов Кармел Агијус, 2009.
  92. Смрдљива гвајанска свиња Мохамед Шахабудин, 2009.
  93. Пљачкаш новца Уједињених нација Ханс Холцијус, 2010.
  94. Дегенерисани мајмун Баконе Џастис Молото, 2010.
  95. Ретардирана хашка тужитељка Хилдегард Уерц-Рецлаф, 2009.
  96. Љубавник Џефрија Најса Данијел Саксон, 2009.
  97. Једна банана за Кофи Анана, 2009.
  98. Очерупана хашка ћурка Кристина Дал, 2010.
  99. Афера Хртковци и усташка курва Наташа Кандић, 2007. [PDF]
  100. Хашка инструментализација лажних сведока, 2007. (2009) [PDF]
  101. Римокатолички злочиначки пројекат вештачке хрватске нације, 2007. [PDF]
  102. Убиство мафијашког премијера Зорана Ђинђића, 2008. [PDF]
  103. Мафија убила свог лидера, 2008. [PDF]
  104. Пропали пуч Томислава Николића, 2008. [PDF]
  105. Хашки денунцијант Томислав Николић, 2009.
  106. Портпарол лоповске странке Александар Вучић, 2009.
  107. Српски Барон Минхаузен Александар Вучић, 2009.
  108. Санадерова мачкица Александар Вучић, 2010.
  109. Нарогушено шкотско говно Јан Бономи, 2009. [PDF]
  110. Смежурано кенгурово мудо Кевин Паркер, 2009. [PDF]
  111. Јужнокорејска гњида О-Гон Квон, 2009. [PDF]
  112. Прислушкивани телефонски разговори, 2010.
  113. Полицијски досије, први део, 2010.
  114. Полицијски досије, други део, 2010.
  115. Полицијски досије, трећи део, 2010.
  116. Полицијски досије, четврти део, 2010.
  117. Највећи идиот хашког тужилаштва Матијас Маркузен, 2015.
  118. Распамећени дански алкохоличар Фредерик Хархоф, 2015.
  119. Хрватски усташки плаћеник Серж Брамерц, 2015.
  120. Излапела римска караконџула Флавија Латанци, 2016.
  121. Хашка аждаја распореног трбуха, 2016.
  122. Први процес за непоштовање Хашког трибунала, 2016.
  123. Викиликс ми јавља, први део, 2012. [PDF]
  124. Избори које нисмо смели добити, 2010.
  125. Хашки процес и медијски урнебес, 2010.
  126. Потмули одјеци далеког процеса, 2011.
  127. Претпретресна фаза хашког процеса, 2010.
  128. Претпретресна фаза хашког процеса — први део, 2010.
  129. Претпретресна фаза хашког процеса — други део, 2010.
  130. Претпретресна фаза хашког процеса — трећи део, 2010.
  131. Претпретресна фаза хашког процеса — четврти део, 2010.
  132. Претпретресна фаза хашког процеса — пети део, 2010.
  133. Претпретресна фаза хашког процеса — шести део, 2010.
  134. Претпретресна фаза хашког процеса — седми део, 2010.
  135. Претпретресна фаза хашког процеса — осми део, 2010.
  136. Крај претресне фазе и процеси за непоштовање суда — прво издање, 2016.
  137. Хашки глобалистички образац тоталитарног правосуђа (Српски народ и нови светски поредак — II том), 2012.
  138. Српски народ мора да ослободи Републику Српску Крајину (Српски народ и нови светски поредак — III том), 2014.
  139. Систематско кршење процесних права Слободана Милошевића током хашког суђења (Српски народ и нови светски поредак — IV том), 2010.
  140. Хашка антисрпска гиљотина (Српски народ и нови светски поредак — V том), 2010.
  141. Српски народ мора да ослободи Косово и Метохију (Српски народ и нови светски поредак — VII том), 2015.
  142. Хашко инаугурисање говора мржње (Српски народ и нови светски поредак — VIII том), 2014.
  143. Говор мржње као злочин против човечности (Српски народ и нови светски поредак — IX том), 2015.
  144. Опет сам победио, 2016.

Druge Šešljeve knjige in dela o njem

[uredi | uredi kodo]

V podobnem zelo osebnem in čustvenem slogu je napisal Šešelj tudi svoja druga številna dela — po nekaterih ocenah gre skupno za čez 250 naslovov, ki jih lahko skoraj vse najdemo na srbski Wikipediji. V vsakem primeru lahko pritrdimo zelo razširjenemu mnenju, da je Šešelj pravzaprav zelo nenavadna, večkrat protislovna in sporna osebnost, ki je ni mogoče zlahka opredeliti.[113] Temu botruje tudi dejstvo, da ga je življenjska pot vodila od hude revščine do zagrizenega komunista, prek še bolj fanatičnega nacionalista do prevzetnega četniškega vojvoda, ki podcenjuje vse, ki mu niso kos v njegovi izjemni inteligentnosti, ki pa pogreša preudarno uravnovešenost in človeško empatijo.[114]

Precejšnje število knjig, ki so napisane o njem, poudarja prav tako teorije zarote, ki so se zarotile proti njemu in "srbskemu narodu" kot nedolžnima žrtvama, medtem ko so krivci vsi drugi, celo njegovi nekdanji sodelavci in prijatelji, ki pa so doživeli človeški notranji razvoj in tudi potrebno priznavanje resničnosti, kakor tudi toliko potrebno spravo in očiščenje, med katerimi je največji srbski pisatelj Vuk Drašković. Med drugimi mu je tako človeško spravo obzirno pradlagala tudi časnikarka in TV-voditeljica Jadranka Jevtić v izredno zanimivem poldrugo uro trajajočem pogovoru, kjer so prišle na dan mnoge posameznosti in okoliščine Šešeljevega mišljenja, delovanja in pisanja — a je to bilo kot bob ob steno.[115]

V zvezi s tem ne moremo mimo poraznega pojava, da se je že od začetka leta 1987 Šešlja začelo izogibati veliko Beograjčanov, ki so ga dotlej vsestransko podpirali. Zaradi njegovih skrajnih izjav in napadalnega vedenja so dotedanji znanci in prijatelji komentirali, da je "znorel" in da s svojimi izjavami "izziva povračilne in škodljive ukrepe zoper vse". Še posebej so ga obsojali zaradi ostrih in nepremišljenih napadov na Dobrica Ćosića in Ljubomirja Tadića, ki sta mu po izpustitvi iz zapora, ko je ostal brez sredstev za preživetje, nesebično pomagala. Imeli so vtis, da je po pridobitvi gmotne varnosti začel nepremišljeno obračunavati kar z vsemi svojimi dovčerajšnjimi somišljeniki in dobrotniki. Neredki so začeli soglašati z izjavo njegove prve žene Vesne, "da ima Šešelj slab značaj in da je samotar, ki misli le nase in na svoje potrebe". Začeli so govoriti, da je Šešelj premišljeno in preračunljivo deloval in nastopal s skrajnimi stališči, ali pa v javnih nastopih poniževal in smešil sogovornike, pa se tožaril z "izvrševanjem pravice" po sodiščih in izsiljeval z gladovnimi stavkami svoje zahteve z namenom, da bi ostajal v žarišču zanimanja domače in tuje javnosti.[116]

V filmu

[uredi | uredi kodo]

Filmski igralec Branislav Lečić je potrdil, da je snemanje filma "Kako sem premagal Haag", v katerem igra glavno vlogo, sicer končano; ne ve pa, kdaj bo film premierno predvajan. Bil pa je izredno presenečen že, ko so mu ponudili to vlogo. Gre za kombinacijo dokumentarnega in igranega filma; prvi del je znan, drugi del se dogaja v celicah, kjer se je Šešelj družil z vsemi obsojenci in se z njimi pogovarjal, tudi s Slobodanom Miloševićem. Igralec priznava, da mu ni bilo lahko upodobiti na splošno prepoznavnega Šešljevega lika:

To je bio veliki izazov.[117] To je bil velik izziv.

»To je bio veliki izazov. Bio sam na ivici kako da igram Šešelja jer smo mnogo različiti. Stvar je u tome što sam stavio stomak, a maska na licu je bila vrlo svedena. Nije bio cilj da postanem njegova imitacija nego da tumačim njegovu ideologiju i sve ono što je govorio. Prenosim njegovu političku misao.« 

To je bil velik izziv. Bil sem na robu svojih zmogljivosti, kako igrati Šešlja, ker sva si zelo različna. Stvar je v tem, da sem si nadel trebuh, krinka na obrazu pa je bila zelo stisnjena. Cilj ni bil postati njegov posnetek, temveč razlagati njegovo ideologijo in vse, kar je govoril. Prenašal sem njegovo politično misel.«

Na vprašanje, ali ga je Lečić znal verodostojno upodobiti pred kamerami, pa je Šešelj odgovoril v svojem prepoznavnem šaljivem tonu:

Ja sam tada bio najlepši[118] Jaz sem tedaj bil najlepši

„Ponosan sam što najbolji živi srpski glumac igra baš mene. Video sam fotografije sa snimanja. Mislim da je deblji nego što sam ja ikad bio, ali ne mogu da se ljutim zbog toga. Ispod odeće su mu natrpali svašta i zato izgleda deblje. Ja sam tada bio najlepši, a i sada sam najlepši.“

»Ponosen sem, da igra najboljši živeči srbski igralec ravno mene. Videl sem fotografije s snemanja. Mislim, da je debelejši, kot sem bil jaz kadarkoli, ampak ne morem se jeziti zaradi tega. Pod oblačila so mu stlačili vse mogoče stvari in zato je videti debelejši. Takrat sem bil jaz najlepši in najlepši sem še zdaj.«

[uredi | uredi kodo]

Njegove misli

[uredi | uredi kodo]

„Što je čovek pametniji to više izmišlja.“[119]
„Kolikor je človek pametnejši, toliko bolj si izmišljuje.“

„Mnogi su bili razočarani što nisam umro u Hagu, a nadali su se.“[120][121]
„Mnogi so bili razočarani, ker nisem umrl v Haagu, čeprav so se temu nadejali.“

Drugi o njem

[uredi | uredi kodo]

„On mene mrzi zato što sam Musliman - rekao mi je - on mrzi naciju kojoj ja pripadam, on je nacionalist i to je suština.“ Hamdija Pozderac o Vojislavu Šešelju, 1980. godine[122].
»Sovraži me, ker sem Musliman – rekel mi je – sovraži ljudstvo, ki mu pripadam, je nacionalist in to je bistvo.« Hamdija Pozderac o Vojislavu Šešlju leta 1980.

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]
  • Орден Републике Српске
    Odličje Republike Srbske (Republika Srbska)
  • Карађорђева звијезда (Република Српска)|Орден Карађорђеве звезде првог степена са лентом
    Odličje Karađorđeve zvezde prve stopnje z lento (Republika Srbska)
  • Орден Белог Анђела првог реда (Епархија милешевска)
    Mileševski vladika Filaret je odlikoval Šešlja z odličjem Belega angela prve stopnje[123]
  • Орден златног лика Светог Петра -{II}- Ловћенског Тајновидца (Митрополија црногорско-приморска)
    Odličje zlate podobe svetega Petra II. Lovčenskega Tajnovidca (Črnogorsko-primorska metropolija)[124]
  • Орден Светог владике Мардарија (Епархија новограчаничко-средњозападноамеричка)
    Odličje svetega škofa Mardarija (Novogračaniško-srednjezahodnoameriška škofija)[125]
  • Орден за унапређење међународних односа Крима (srbsko)
    Указ об улучшении международных отношений Крыма (rusko)
    Odličje za izboljšanje mednarodnih odnosov Krima (slovensko)[126]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 »Војислав Шешељ«. Vseselj.com. Pridobljeno 10. marca 2016.
  2. ↑ »Priča Vojislava Šešelja (9): Ceo život u dva kofera«. vesti-online.com (v srbščini). 4. april 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 25. novembra 2012.
  3. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  4. ↑ Dragan Ilić (24. februar 2018). »Vojislav (kršten kao katolik i Hrvat Vjekoslav) lažno se etnički i vjerski predstavlja i obmanjuje i Srbe i Hrvate« (v hrvaščini). hop.com.hr. Pridobljeno 19. junija 2026.
  5. ↑ Šta ima Novo in Bosna (28. februar 2017). »ISTINA O SARAJEVSKOM HRVATU VOJISLAVU ŠEŠELJU« (v bosanščini). Stolac Bola. Pridobljeno 20. junija 2026.
  6. ↑ Uredništvo (31. marec 2016). »Nepoznati Šešelj. Tko je zapravo Vojislav Šešelj? Evo što je sve pričao i radio...« (v hrvaščini). Zagreb: 24sata.hr. Pridobljeno 20. junija 2026.
  7. 1 2 3 »Greška 404 – Dani«. Bhdani.com. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2013. Pridobljeno 10. marca 2016.
  8. ↑ »Војислав Шешељ«. Vseselj.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2016. Pridobljeno 10. marca 2016.
  9. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  10. ↑ »Војислав Шешељ«. Vseselj.com. Pridobljeno 10. marca 2016.
  11. ↑ „Marksistična zamisel oboroženega ljudstva“ – srbsko „Marksistički koncept naoružanog naroda“; angleško "The Marxist Concept of an Armed People"
  12. ↑ Istinomer profile
  13. ↑ „Politično bistvo militarizma in fašizma“ – srbsko „Politička suština militarizma i fašizma“; angleško "The Political Essence of Militarism and Fascism"
  14. ↑ Uredništvo (24. februar 2017). »Biografije Poznatih: Vojislav Šešelj« (v srbščini). biografija.org. Pridobljeno 25. junija 2023.
  15. ↑ »Profile: Vojislav Seselj«. BBC News. 7. november 2007. Pridobljeno 10. marca 2016.
  16. ↑ Uredništvo (4. maj 2016). »radikal u očima BIA: Napadao je, pretio, palio i želeo rat! Kako je Šešelj od budale postao poznata faca? Espreso vam donosi presek saznanja o lideru radikala, koje je prikupilo Peto odeljenje Centra Resora državne bezbednosti za grad Beograd, od 18. oktobra 2000. godine« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 20. junija 2026.
  17. ↑ Gilbert 2008, str. 170.
  18. 1 2 3 Vasić, Miloš (23. maj 1994). »Vojislav Seselj, SRS Leader and Memeber of the Federal Parliament«. Vreme. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2015. Pridobljeno 9. aprila 2013.
  19. ↑ Uredništvo (4. maj 2016). »radikal u očima BIA: Napadao je, pretio, palio i želeo rat! Kako je Šešelj od budale postao poznata faca? Espreso vam donosi presek saznanja o lideru radikala, koje je prikupilo Peto odeljenje Centra Resora državne bezbednosti za grad Beograd, od 18. oktobra 2000. godine« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 20. junija 2026.
  20. ↑ ETNONACIONALIZAM ZA POČETNIKE (11-dio) Arhivirano 6. marec 2016 na Wayback Machine.orbus.ba, pridobljeno 7. februar 2015
  21. ↑ Jović 2009, str. 231.
  22. ↑ Vprašalnik „Шта да се ради?/Šta da se radi?” tj. "Kaj storiti?" je vključeval anketo z vprašanji in odgovori.
  23. ↑ »Granice (srpske)«. Biografija: Pojmovnik (v srbščini). Vojislav Šešelj official website. april 1992. Pridobljeno 21. decembra 2012. Srpske granice dopiru do Karlobaga, Ogulina, Karlovca, Virovitice
  24. ↑ Metropolit Firmilijan (*25.XII.1909 –2.XI.1992) rojen kot Stanko Ocokoljić je bil prvi srednjezahodnoameriški škof in metropolit
  25. ↑ Bishop Firmilian Ocokoljich; Led Serbian Orthodox Diocese („Чикаго трибјун”, 3. новембра 1992)
  26. ↑ Споменица Динарске четничке дивизије 1941–1945. Торонто: Покрет српских четника Равне горе. 1993. str. 564.
  27. ↑ Arhivirano 6 June 2011 na Wayback Machine.
  28. ↑ Binder 13 September 1999.
  29. ↑ »Изјава Момчила Ђујића«. Arhivirano iz spletišča dne 20. julija 2015. Pridobljeno 31. januarja 2015.
  30. ↑ Cigar 1995, str. 201.
  31. ↑ Bartrop 2012, str. 294.
  32. ↑ Schlichte 2010, str. 317.
  33. 1 2 Mulaj, Klejda (2008). Politics of ethnic cleansing: nation-state building and provision of in/security in twentieth-century Balkans. Lexington Books. str. 139. ISBN 9780739146675.
  34. ↑ Redakcija (20. februar 2023). »INTERVJU: Mirko Jović - Arhiva tajne službe krije pravu istinu o dešavanjima devedestih! (20.2.2023)« (v srbščini). Beograd: Balkaninfo.rs. Pridobljeno 12. junija 2026.[mrtva povezava]
  35. 1 2 3 Fischer, Bernd Jürgen (2007). Balkan Strongmen: Dictators and Authoritarian Rulers of South Eastern Europe. Purdue University Press. str. 459. ISBN 978-1-55753-455-2.
  36. ↑ Šta ima novo in Bosna (23. november 2021). »Ko je Vojislav Šešelj biografija: Bio je saradnik "Službe državne besbjednosti" SDB (popularno UDBa, režima bivše Jugoslavije) - pod kodnim imenom "MAGISTAR"« (v srbščini). Stolac Bola. Pridobljeno 13. junija 2026.
  37. ↑ Михаел Антоловић/Mihael Antolović (2024). »ДРАШКОВИЋ, Вук/Drašković, Vuk« (v srbščini). Београд/Beograd: Српска енциклопедија/Srpska enciklopedija. Pridobljeno 18. maja 2026.
  38. ↑ Thomas, Robert (1999). The Politics of Serbia in the 1990s. Columbia University Press. str. 19. ISBN 978-0-23111-381-6.
  39. ↑ Lenard J. Cohen, Jasna Dragovic-Soso; (2007) State Collapse in South-Eastern Europe: New Perspectives on Yugoslavia's Disintegration p. 270; Purdue University Press, ISBN 1557534608
  40. ↑ Bandžović, Safet (2019). »Nedovršena prošlost u vrtlozima balkanizacije: refleksije "istočnog pitanja" u historijskoj perspektivi«. Historijski Pogledi (2). Centar za istraživanje moderne i savremene historije Tuzla: 50.
  41. ↑ Williams, Carol J. (7. maj 1991). »Profile : A Modern-Day Rasputin Leads Serbian Nationalists : Vuk Draskovic has a cult-like following. Some say he's taking Yugoslavia to civil war«. Los Angeles Times.
  42. ↑ Републичка изборна комисија/Republička izborna komisija (1990). »Избори за председника Републике/Izbori za predsednika republike - 1990« (v srbščini). Београд/Beograd: arhiva.rik.parlament.gov.rs. Pridobljeno 15. maja 2026.
  43. ↑ Vir: Републички завод за статистику/Republiški zavod za statistiko
  44. ↑ Šešelj je zastopal usmeritev Srbske radikalne stranke, ki pa je bila uradno ustanovljena šele naslednje leto, tj. 1991. Zato je na teh volitvah nastopil pod Skupino državljanov (Grupa građana)
  45. 1 2 Bytyçi, Enver (2015). Coercive Diplomacy of NATO in Kosovo. Cambridge Scholars Publishing. str. 131–132. ISBN 9781443876681.
  46. ↑ Današnje Kosovo obsega nekdanji Kosmet, tj. Kosovo in Metohija – danes Republika Kosovo
  47. ↑ »Posle teških reči - narodno jedinstvo (1. Deo)«. 17. december 2012.
  48. 1 2 "Serbian Deputy Prime Minister Šešelj Threatens Journalists and Human Rights Organizations", Human Rights Watch, 2 October 1998.
  49. ↑ AP Archive (21. julij 2015). YUGOSLAVIA: KOSOVO: RADICALS THREAT TO QUIT GOVERNMENT. Pridobljeno 2. avgusta 2024 – prek YouTube.
  50. ↑ Bačević, Batić (6. februar 2003). »Spreman sam za Hag« (v srbščini). NIN. Pridobljeno 21. junija 2018.
  51. ↑ ICTY, Vojislav Seselj case information sheet
  52. 1 2 3 ICTY, Vojislav Seselj indictment, 15 January 2003.
  53. ↑ »Šešelj ispraćen uz pečeno prase«. Blic. 24. februar 2003. Pridobljeno 5. junija 2018.
  54. ↑ ICTY, Vojislav Seselj case information sheet
  55. ↑ Osuđeni ratni zločinac Vojislav Šešelj psuje u Hagu. 24. januar 2007. Pridobljeno 25. junija 2024 – prek YouTube.
  56. ↑ "There is no peace with Solana and NATO" – Serbian Radicals' deputy head Arhivirano 28 September 2007 na Wayback Machine., csees.net; accessed 15 April 2015.
  57. ↑ "Serb suspect ends hunger strike", BBC News, 8 December 2006.
  58. ↑ "Serbian suspect to stand in poll", BBC News, 21 November 2006.
  59. ↑ »Ljubiša Petković On Trial For Contempt«. SENSE Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2016. Pridobljeno 10. marca 2016.
  60. ↑ »The ICTY Digest« (PDF). icty.org. 13. oktober 2008. Pridobljeno 10. marca 2016.
  61. ↑ Simons, Marlise (8. november 2007). »Serb Nationalist's Trial Begins in The Hague«. The New York Times (v angleščini). The New York Times. Pridobljeno 2. januarja 2025.
  62. ↑ »Serbia: Ultranationalist war crimes suspect's trial suspended«. Adnkronos. Pridobljeno 10. marca 2016.
  63. ↑ »Odbijena žalba Šešelja na presudu o nepoštovanju suda«. Blic.rs. 30. maj 2013. Pridobljeno 10. marca 2016.
  64. 1 2 »TPIY: Press«. ICTY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2016. Pridobljeno 10. marca 2016.
  65. ↑ Irwin, Rachel. »Seselj Bid to Discontinue Trial Rejected«. IWPR. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2013. Pridobljeno 10. marca 2016.
  66. ↑ Бојовић, Александар (31. marec 2016). »Велика Србија политички план, а не злочиначки подухват«. Politika Online. Pridobljeno 25. junija 2024.
  67. ↑ »Nations Unies« (PDF). Icr.icty.org. 6. november 2014. Pridobljeno 10. marca 2016.
  68. ↑ Kuznetsov, Andrey (12. november 2014). »Воислав Шешель вернулся в Белград после 11 лет заключения в Гааге :: Политика :: РосБизнесКонсалтинг«. BBC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. novembra 2014. Pridobljeno 25. junija 2024.
  69. ↑ »Hague Releases Šešelj on Health Grounds«. Balkan Insight. 6. november 2014. Pridobljeno 10. marca 2016.
  70. ↑ »Сербский националист Воислав Шешель может выйти на свободу - Русская планета«. 25. julij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2015. Pridobljeno 25. junija 2024.
  71. ↑ »Supporters welcome Šešelj as he returns to Serbia«. B92. 11. december 2014. Pridobljeno 16. avgusta 2016.
  72. 1 2 »Yugoslavian war crimes: Vojislav Seselj's acquittal is a victory for advocates of ethnic cleansing«. The Economist. 31. marec 2016. Pridobljeno 2. aprila 2016.
  73. ↑ "Trial Judgement in the case of Vojislav Šešelj delivered". International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia. 31 March 2016.
  74. ↑ »PM says Serbia "at crossroads"; criticizes Hague Tribunal«. B92. 1. april 2016. Pridobljeno 5. aprila 2016.
  75. ↑ »APPEALS CHAMBER REVERSES ŠEŠELJ'S ACQUITTAL, IN PART, AND CONVICTS HIM OF CRIMES AGAINST HUMANITY«. United Nations International Residual Mechanism for Criminal Tribunals. United Nations Mechanism for International Criminal Tribunals. 11. april 2018. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  76. ↑ »UN court sentences ultranationalist Serb leader to 10 years«. TRT World. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  77. ↑ »Serbia: Conviction of war criminal delivers long overdue justice to victims«. Amnesty International. 11. april 2018. Pridobljeno 11. aprila 2018.
  78. ↑ »DECISION ON REQUEST TO BE ALLOWED TO EXERCISE THE RIGHT TO APPEAL AND TO HAVE A DEADLINE SET FOR THE NOTICE OF APPEAL« (PDF). Case Law Database. United Nations Mechanism for International Criminal Tribunals. Pridobljeno 28. marca 2024.
  79. ↑ »МЛАЂА СЕСТРА ВУКЕЛИЋ: Била Мис Ју и Минимаксова маскота«. Нпортал. 7. oktober 2022. Pridobljeno 8. oktobra 2022.
  80. ↑ »Zanimanja poznatih ličnosti«. poznati.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2014. Pridobljeno 6. julija 2014.
  81. ↑ »Vesna Vukelić Vendi-Biografija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2014. Pridobljeno 26. septembra 2014.
  82. ↑ »Posle dve decenije isplivali detalji stare ljubavi! Šešelj: Vendi me je ostavila, a voleo sam je«. pink.rs.
  83. ↑ Uredništvo (20. februar 2025). »Ovo su sinovi Vojislava Šešelja: Ima ih četvorica, a jednog svi znate iz rijalitija "Parovi"« (v srbščini). Beograd: blic.rs. Pridobljeno 27. maja 2026.
  84. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  85. ↑ Jadranka Šešelj profile Arhivirano 22 June 2012 na Wayback Machine., kurir-info.rs; accessed 19 April 2016.(srbsko)
  86. ↑ Jadranka Šešelj profile, vseselj.com; accessed 19 April 2016.(srbsko)
  87. ↑ Jadranka Šešelj political career, blic.rs; accessed 19 April 2016.(srbsko)
  88. ↑ Jadranka Šešelj political career; accessed 19 April 2016.(srbsko)
  89. ↑ »Два кума«. Ало. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2010. Pridobljeno 9. aprila 2013.
  90. ↑ »Претукли Шешељевог сина«. Блиц. Arhivirano iz spletišča dne 19. julija 2012. Pridobljeno 9. aprila 2013.
  91. ↑ »Најстарији син главни уредник«. Pridobljeno 9. aprila 2013.
  92. ↑ »Хаг прети робијом и Шешељевом сину«. Вести. Arhivirano iz spletišča dne 22. decembra 2012. Pridobljeno 9. aprila 2013.
  93. ↑ "Protest over Serbian MP's statement in Council of Europe" Arhivirano 2021-10-23 na Wayback Machine., N1, 26 June 2018, accessed 22 October 2021.
  94. ↑ Uredništvo (20. marec 2026). »"NOVOSTI" SAZNAJU: Šešelj dobio trećeg unuka, a evo koje ime je Aleksandar dao sinu« (v srbščini). Beograd: novosti online.rs. Pridobljeno 25. junija 2026.
  95. ↑ »"Sramota čovečanstva": Kako regionalni mediji pišu o Vučićevom dolasku na venčanje Šešeljevog sina? - Region - Dnevni list Danas« (v srbščini). 12. junij 2023. Pridobljeno 12. junija 2023.
  96. ↑ Šešelj diagnosed with metastatic cancer, inserbia.info; accessed 15 April 2015.
  97. ↑ RTV BK Telecom
  98. ↑ Izraz „tête-à-tête“ „ena na ena“ se nanaša na zasebni pogovor med dvema osebama, pogosto v neformalnem okolju in bi lahko prevajali kot „soočenje“.
  99. ↑ Robert Thomas (1999). Serbia under Milošević: politics in the 1990s. Hurst. str. 330. ISBN 9781850653677. Pridobljeno 15. junija 2012.
  100. ↑ Vojislav Seselj - Banana (ENGLISH). 13. januar 2016. Pridobljeno 31. marca 2016 – prek YouTube.Predloga:Dead YouTube link
  101. ↑ Posnetek na YouTubu
  102. ↑ Staima Novo in Bosna (23. november 2021). »Ko je Vojislav Šešelj« (v srbščini). Stolac Bola. Pridobljeno 20. junija 2026.
  103. ↑ Parovi (Pari) je resničnostna nadaljevanka na srbski televiziji, ki jo je začela Happy TV oddajati 24. decembra 2010
  104. ↑ Constance Dovergne (14. julij 2017). »Sexe, violence et propagande : « Parovi », télé-réalité la plus trash du monde« (v francoščini). Condé Nast Digital. Pridobljeno 1. junija 2020.
  105. ↑ »Depuis sa prison Ratko Mladic donne une interview à une émission serbe« (v francoščini). BFMTV. 16. november 2018. Pridobljeno 9. junija 2020.
  106. ↑ Виртуелна библиотека Србије — Војислав Шешељ[mrtva povezava]Predloga:Мртва веза
  107. ↑ Petrović, Vladimir (16. april 2018). »The ICTY Library: War Criminals as Authors, Their Works as Sources«. International Criminal Justice Review (v angleščini). 28 (4): 333–348. doi:10.1177/1057567718766221. ISSN 1057-5677. Pridobljeno 25. junija 2024.
  108. ↑ »Војислав Шешељ«. Vseselj.com. Pridobljeno 10. marca 2016.
  109. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  110. ↑ Uredništvo (23. julij 2019). »MAJA GOJKOVIĆ UDARILA NA ŠEŠELJA! Ovakve PROZIVKE četnički vojvoda nije nikada DOŽIVEO« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 21. junija 2026.
  111. ↑ Iz navedenih tehtnih razlogov so ostala njegova tukaj navedena dela le v izvirniku in sicer v cirilici; saj ne dosegajo strogih Wikipedijinih meril niti v naslovih ne. Kdor bi jih želel znanstveno preučevati, naslove zlahka prevede v slovenščino prek Gooogla.
  112. ↑ Uredništvo (31. marec 2016). »Nepoznati Šešelj. Tko je zapravo Vojislav Šešelj? Evo što je sve pričao i radio...« (v hrvaščini). Zagreb: 24sata.hr. Pridobljeno 20. junija 2026.
  113. ↑ Uredništvo (31. marec 2016). »Nepoznati Šešelj. Tko je zapravo Vojislav Šešelj? Evo što je sve pričao i radio...« (v hrvaščini). Zagreb: 24sata.hr. Pridobljeno 20. junija 2026.
  114. ↑ Admir Muslimović (9. april 2018). »Vojislav Šešelj: Od komuniste, nacionalnog fanatika do četničkog vojvode« (v bosanščini). Sarajevo: detektor.ba. Pridobljeno 13. junija 2026.
  115. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  116. ↑ Uredništvo (4. maj 2016). »radikal u očima BIA: Napadao je, pretio, palio i želeo rat! Kako je Šešelj od budale postao poznata faca? Espreso vam donosi presek saznanja o lideru radikala, koje je prikupilo Peto odeljenje Centra Resora državne bezbednosti za grad Beograd, od 18. oktobra 2000. godine« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 20. junija 2026.
  117. ↑ S. . – S. K. (24. junij 2025). »Vojislav Šešelj o filmu u kojem ga glumi Branislav Lečić« (v srbščini). Beograd. Pridobljeno 25. junija 2026.
  118. ↑ S. . – S. K. (24. junij 2025). »Vojislav Šešelj o filmu u kojem ga glumi Branislav Lečić« (v srbščini). Beograd. Pridobljeno 25. junija 2026.
  119. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  120. ↑ To je dejal v zvezi z gladovno stavko, ki jo je uprizoril med sojenjem v Haagu; zahteval je namreč, da mu ne dajo nobenega pravobranilca, ampak da se brani sam. Tej njegovi zahtevi so končno ugodili. Če bi nadaljeval stavko, bi seveda umrl in bi po njegovem mnenju mnogim napravil veselje.
  121. ↑ Jadranka Jevtić (23. november 2025). »"ZVIZNUO MI JE ŠAMARČINU" Šešelj otkrio nepoznate detalje iz svog života« (v srbščini). Beograd: Informer podkast. Pridobljeno 23. junija 2026.
  122. ↑ Hamdija Pozderac (1980). »Hamdija Pozderac« (v hrvaščini). Wikicitat. Pridobljeno 26. junija 2026.
  123. ↑ »Владика Филарет одликовао Шешеља«. Arhivirano iz spletišča dne 25. julija 2015. Pridobljeno 24. julija 2015.
  124. ↑ »Архиепископ Амфилохије одликовао проф. др Војислава Шешеља«. Arhivirano iz spletišča dne 10. avgusta 2017. Pridobljeno 10. avgusta 2017.
  125. ↑ »SPC odlikovala i Vojislava Šešelja, orden mu uručio vladika bački Irinej«. N1. 11. september 2022.
  126. ↑ »Руси доделили Др Шешељу Орден за унапређење међународних односа Крима«. 6. december 2019. Arhivirano iz spletišča dne 16. aprila 2021. Pridobljeno 16. aprila 2021.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(angleško)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(bosansko)
(hrvaško)
(angleško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vojislav_Šešelj&oldid=6753215«